Zgodbica Jelene Sitar: Pomladna

Bil je čas, ko ni bilo barv. >Počivat gremo,< so rekle jeseni, ko so poslikale svet. Potem je postalo vse belo in tiho.
Nič več niso šumele stopinje v listju, koraki so se mehko ugrezali v čisto površino.
A beli kristali so se stopili.
>Kje so zdaj barve?< je stokala pusta poljana.
Pa se je spet pripodil od nekod težek oblak. Naravnost proti soncu se je odpravil in mu prekrižal pot.
>Pomladna nevihta<, si je mislila poljana, ko jo je orosil dež. >Dežnik! Potrebujem dežnik!<
Sonce in oblak pa sta zagrabila vsak na svoji strani in čez nebo razprostrla mavrico. Pisane barve so žarele nad poljano, potem pa so se s kapljicami vred spustile nanjo.
Zdaj so se na poljani razprli majhni dežnički mavričnih barv. Pa se niso zaprli, ko je dež ponehal, kje pa! Na sonce so počakali.
Skupaj s čebelami je pribrenčalo na nebo.
>Rože, rože!< so se razveselile čebele in pohitele k barvastim dežničkom.
>Kako lepih barv si danes, poljana,< ji je voščilo sonce in še dolgo sijalo nanjo.